“Otrok je rojen. Leži, kot je bil položen in povsem odvisen od tega, kje se je znašel in tega, kdo ga bo sprejel. Dan in noč mu ne pomenita nič. Brez urnika ve, kdaj želi svojo hrano in joče dokler je ne dobi. Poleg tega pa ne zna dvigniti niti svoje glavice, ki je velika in težka ter negibna v primerjavi z majhnostjo udov in njihovimi energičnimi, toda neusmerjenimi gibi. Materinska skrb se zliva k njemu, včasih še celo premočno. Iz izkušenj vemo, da celo najmanjši dojenček hrepeni po ljubezni, vendar pa se v njej ne sme dušiti. Spoštovanje do majhnega neznanca nam bo pomagalo ohranjati ravnotežje. Toda brez ljubezni življenje ne more uspevati in za nobeno obdobje to ne velja bolj kot prav za njegov začetek.” (Edmunds, 1992, str. 17.)
Tako je Edmunds v knjigi Umetnost waldorfske vzgoje opisal novorojenčka. Poudaril je tudi vlogo materinske ljubezni ter obenem opozoril na pomen spoštovanja otroka.
V prvih sedmih letih zdrav otroški razvoj poteka v atmosferi ljubeče topline in vodenja, ki poraja radost, čudenje in spoštovanje. Najpomembnejši vidik dela z malim otrokom je notranja drža vzgojitelja, ki daje zgled za otroško posnemanje. Zato takšno delo od vzgojitelja zahteva nenehno samovzgojo oziroma samoizobraževanje. V waldorfskih vrtcih, jaslih, programih za starše in otroke ter drugih institucijah za vzgojo v zgodnjem otroštvu in vzgojo malčkov, se postavljajo temelji za telesno zdravje in vitalnost, za začudenje in zanimanje za svet, za notranjo pripravljenost za učenje in raziskovanje sveta s pomočjo osebnih doživetij, za sposobnost imeti zdrave odnose in za dosmrtni fizični, čustveni, intelektualni in duševni razvoj.